Švedi se vozijo...

... s kolesom.

Podobno kot sva opazila že na Danskem, se tudi Švedi ne kaj dosti ozirajo na klimatske razmere in skozi celo leto veselo kolesarijo po svojih opravkih. Mesto je sicer za kolesarjenje zelo primerno, saj ni preveliko, poleg tega pa je tudi vzpetin le za vzorec. Za kolesa(rje) je tukaj dobro poskrbljeno - kolesarskih stez in "parkirišč za kolesa" je povsod veliko, pogoste so pa tudi postaje za polnjenje pnevmatik. Večinoma se vozijo z običajnimi mestnimi kolesi, kar precej pa je tudi električnih koles.

Podnebje seveda od kolesarjev zahteva določene prilagoditve: pozimi so nujna topla oblačila, veliko kolesarjev pa si takrat poleg tega namesti posebne pnevmatike z žebljički, ki omogočajo zanesljivo vožnjo tudi, ko so kolesarske steze zasnežene.

In to ni redko. Kolesarskih stez (in tudi pločnikov in cest) namreč tu na severu Švedske nikoli ne povsem očistijo, ampak na njih pustijo nekaj-centrimetrsko plast snega, ki se ščasoma utrdi. Za to, nam nerazumljivo, početje obstaja precej racionalen razlog - ceste se pri pluženju "do čistega" poškodujejo in to stane. Enostavno.

Naslednja posebnost v Umeu je "spomladansko pospravljanje koles". Vsako leto spomladi namreč upravitelj stavbe vsa kolesa pred večstanovanjskimi stavbami označi z rdečimi trakci. Uporabniki morajo te trakce odstraniti in tako pokazati, da je njihovo kolo v uporabi. Tista kolesa, na katerih trakci ostanejo in torej niso v uporabi, upravitelj po nekaj tednih odpelje in na ta način prepreči, da bi se kolesa kopičila. 

Delta reke Ume

Aktivno območje delte obsega 15 kvadratnih kilometrov. Podoba delte se zaradi odlaganja sedimenta rek Umeälven in Vindelälven stalno spreminja in ustvarja nove habitate za gnezdenje mnogih vrst ptic. Zelo pomemben je nedotaknjen listnati gozd (morda nepričakovan poudarek za večino bralcev bloga, a tu so takšna območja redka), ki nudi zatočišče tudi nekaterim redkim vrstam ptic. Delta je najbolj znana zaradi ptic selivk, ki prebivajo ob vodi. Vsako pomlad in redkeje jeseni tu postanejo gosi in race, opaziti je tudi žerjave in labode. Med selitvijo naj bi se v delti ustavilo kar 10.000 ptic. 

Obvodna območja pa ne privabijo le ptic, temveč tudi veliko število insektov. Sprehajalec najprej opazi množico komarjev, ko prilagodi hitrost hoje in se tako znebi vsaj dela zasledovalcev, pa lahko v 5-minutnih intervalih med nanašanjem sredstva proti komarjem opazi tudi vedno zanimive kačje pastirje, saj jih v območju delte prebiva kar 20 različnih vrst.

Pogled z razglednega stolpa

Opozorilo: istočasno je na mostu čez reko lahko le 5 ljudi

Urejene poti skozi nedotaknjen listnati gozd vodijo do...

...opazovalnega stolpa in hišice ob koncu poti

Cvetenje

Bolj običajna pot skozi gozd

Ob vrnitvi na izhodiščno točko sva opazila, da se je parkirišče napolnilo, privezi čolnov pa izpraznili - pogost način preživljanja sončnih poletnih dni

Današnja objava je malo posebna. Pa ne zato, ker je nastala z veliko zamudo (to je le posledica), ampak zato ker je zadnja objava s potepanja v dvoje. Avgusta smo pričeli novo obdobje dogodivščin, zato prosimo za malo potrpežljivosti in se javimo spet, ko dogodivščine prerastejo čudežni trikotnik spanja, hranjenja in menjave pleničk. ;)

Morski kolaž

Midsommar

Praznovanje poletnega solsticija je v osnovi poganski praznik. Povezujejo ga s čaščenjem plodnosti v upanju na bogat pridelek in odganjanju zlih duhov s kresovi, ki na najkrajšo noč v letu lahko prestopijo v svet ljudi. Seveda ima tudi krščanstvo vzrok za praznovanje kresne noči, takrat namreč beleži rojstvo Janeza Krstnika.

Na Švedskem je praznovanje poletnega solsticija eden najpomembnejših praznikov, verjetno takoj za Božičem. Zaslediti je bilo celo predlog, da bi ga označili kot državni praznik, za katerega so sicer izbrali datum 6. junij, vendar ga redkokdo praznuje. Midsommar obsega dva dneva - praznik je določen v soboto, med 19. in 25. junijem, medtem ko praznovanje poteka v petek, ki je dela prost dan. Ta označuje tudi začetek obdobja, ko večina Švedov zapusti svoje domove in se odpravi na 5-tedenske počitnice v poletne hišice na deželi.

Običaj je, da se v petek pripravi mlaj in splete brezove venčke, okrašene s cvetlicami. Za kosilo na mizi ne smejo manjkati vloženi sled z mladim krompirjem, kislo smetano in drobnjakom ter jagodna torta s smetano. Zraven sodita pivo in žganje, čeprav tudi drugih alkoholnih pijač na ta dan ne manjka. Po kosilu se dvigne mlaj, okrog katerega se odvije tradicionalno petje in ples. Popoldne pa je potrebno nabrati nove moči ob jedeh z žara, kajti zvečer sledi verjetno eden največjih žurov v letu, ko Švedi pozabijo na svojo stereotipno zadržanost.

Na slikah si lahko ogledate, kako je v petek potekalo organizirano praznovanje v muzeju na prostem, navade ob praznovanju pa zanimivo in humorno povzame tudi kratek filmček "Swedish Midsummer for Dummies" na uradni švedski spletni strani.

Dvigovanje mlaja

Glasba,...

...petje in ples ob mlaju.

Takole je dogajanje zgledalo v živo:

Brezov venček

Površine parka so bile zasedene z ljudmi, ki so s seboj prinesli svoje odejice in piknik košarice

Poskrbljeno je bilo tudi za zabavo :)

Hot dog, nekaj domačih dobrot, kava in pecivo ne smejo manjkati na nobeni prireditvi

Borovničeva pita

Pomlad je končno tu in ob preprogah cvetočega borovničevja sem se spomnila na tole odlično kombinacijo borovnic in lešnikov. Če se v skrinji še skriva lanskoletna zaloga borovnic, hitro tehtnico na pult, sicer pa ne pozabite shraniti recepta za prihajajočo sezono vijoličnih frnikol!

 

Spodnje sestavine zamesi v drobljivo testo, ga razvaljaj v približno 4 mm debelo plast (najlažje med plastjo papirja za peko in folije za živila) in prenesi skupaj s papirjem v pekač premera ~28 cm:

250 g masla
200 g mletih ali sesekljanih lešnikov
250 g sladkorja
200 g bele moke
110 g graham moke
1 žlička pecilnega praška
1 žlička cimeta

600 g borovnic zmešaj z 2 žlicama škroba, razporedi po testu in posuj s 4 žlicami sladkorja. Po vrhu nadrobi preostanek testa in peci približno 40 minut pri 175 °C. Pita naj se ohladi v pekaču, nato pa jo postrezi s sladoledom.

Dober tek! :)

Velika noč

"S čim bova pa letos barvala pirhe?"
"S čebulo, seveda."

Z eno čebulo v omari in že zadostno zalogo golaža v skrinji je bilo potrebno najti drugo rešitev...

"Kaj pa vino?"
"Se hecaš? Najcenejša flaška, ki jo imava, je vredna 15 evrov!"

Ker možnost, da ne bi pobarvala jajc, ni prišla v poštev, se je iskanje idej nadaljevalo...

"Bi šlo z rdečo peso?"
Na spletu ni videti, da bi komu lepo uspelo.

"Borovnice?"
"Poskusiva!"

Jajčka so uspela, vendar niso našla pravega mesta. Tako je nastala testena košarica in iz preostanka velikonočni zajček. :)

Jajčka obarvana v borovničevi kopeli, a tokrat brez cvetličnih vzorčkov, saj je travnike še prekrival sneg.

Sankanje malo drugače

Bil je popoln zimski dan. Sončno vreme po oblačnem tednu, sveže zapadel sneg, -15 °C (no, skoraj popoln). Odpeljali smo se 100 km severneje do domovanja sibirskih husky-jev, ki so že nestrpno čakali, da nas peljejo na sprehod.

Pred odhodom je zavladalo kaotično navdušenje, ki se je stopnjevalo, dokler niso bili vsi psi vpreženi in nismo eden za drugim zapustili pesjaka.

 

Psi so naučeni, da sledijo skupini psov pred sabo, tako da vodenje sani ni bilo zahtevno, sicer pa poznajo ukaze za start ("hajk"), zavoj levo ("dži"), desno ("ha") in ustavljanje ("hou"). Prvega ukaza ni potrebno posebno poudarjati, saj psi pričnejo teči takoj ko začutijo, da ni velikega upora sani, pri ustavljanju pa jim je treba pomagati z zavoro, saj bi kljub ozkim potem z veseljem prehiteli skupino pred sabo. Sani imajo kar 3 vrste zavor: eno za upočasnjevanje, drugo za ustavljanje in tretjo za sidranje sani v snegu med odmorom. Kljub temu, da z usmerjanjem psov nismo imeli dela, pa je potrebno nekaj spretnosti za vodenje sani v ostrejših zavojih, predvsem tistih v bližini dreves :)

Potnikov pogled.

V izposojeni puhovki, obloženih zimskih čevljih, dvojih zimskih hlačah in pod dvema kapama je bila temperatura ravno pravšnja. :) Za udobje potnika na saneh je poskrbela jelenčkova koža, ob strani pa je opazno prej omenjeno "snežno sidro".

V sani z dvema osebama je bilo vpreženih 6 psov.

Potovanje po idilični zimski pokrajini je trajalo 4 ure, vmes pa smo si privoščili toplo kosilo. Jelenove kože so bile dobrodošla izolacija za sedenje na snežni klopi, medtem ko je vodič zakuril ogenj in pogrel lososovo juho, tudi kava ni majkala.

V snežni karavani je bilo 9 sani in več kot 50 psov.

Za potovanje po zimski pokrajini so priročne poledenele reke, ki prevzamejo vlogo divjih "avtocest". Pot je bila shojena zaradi selitve črede jelenov.

V pričakovanju kosila in gretje ozeblih rok.

Na našem izletu smo prepotovali približno 25 km, vsako leto v začetku marca pa se preko Aljaske odvija tekmovanje Iditarod Trail, kjer ekipe s pasjo vprego prepotujejo 1000 milj, najhitrejši kar v osmih dneh in pol. Tekmovajne se organizira z namenom ohranjanja pasme in dejavnosti ter v spomin na čase, ko je bila pasja vprega nepogrešljiv način transporta. Pot preko Aljaske je bila v eno smer pomembna kot poštna in oskrbovalna pot rudniških mest, iz rudnikov pa so v nasprotno smer vozili zlato.

Sibirski husky